Teden žalovanja!

Teden, ko so šli moji dragi prijatelji smučat. Kako rada bi šla z njimi. Ko samo pomislim na tisto idilično gorsko vasico, Bivio, jeger, ah...... grem, ker drugače bom postala preveč čustvena. Vse ostale, ki smo zaradi takšnih ali drugčnih razlogov ostali doma pa prosim , da mi napišete kak tolažilen komentar, da ne bom preveč žalostna.

Iskrice v očeh

Danes sem takšne volje, da je najboljše zdravilo zasanjana glasba in pisanje bloga, vse to dene tako dobrodejno. Ljubljana je vsa v lučkah. Danes sta, poleg žive glasbe in kuhanega vina, Tina in Barbara sestavili popolno praznično vzdušje na "Pločniku". Ni lepšega kot v predbpžičnem času klepetati z najboljšimi prijateljicami. Vsaka s svojo zgodbo, vsaka s svojimi malimi in velikimi željami. Tako malo potrebno, da pobegneš vsakdanji rutini in se vrneš nazj v čas ko si bil še "mlad in neumen". Razpravljale smo o ljubezni, na ta račun smo potočile tudi kakšno solzico. Čeprav se zdi čudno, ampak včasih si preprosto ne vzamemo časa za najboljše prijatelje, čeprav je bil čas , ki smo ga preživele skupaj popolen.

Potem pa se je zgodilo... Prišla sem nazaj v Rožno in polna navdušenja naletela na kisle in zamorjene obraze. Kaj se je zgodilo z rožno? Včasih smo cele noči peli skupaj, zdaj pa vsak v svojem kotu.

No meni je važno, da mam moje ljube prijatelje, da lahko grem z njimi gledat lučke in pit kuhano vino. Zato: Barbi in Tina, hvala vama, ful je bo fajn. Fajn je blo delit z vama zgodbice. Upam da kmalu ponovimo.

Nov Blog

Odkar smo imeli izmenjavo z Italijani, se spogledujem z idejo, da bi naredila internetno stran o prilagojenosti Slovenije. Pri tem sem naletela na kar nekaj ovir:
Nisem najbolj spretna pri izdelovanju internetnih strani (beri: nimam pojma).
Tukaj se blog izkaže za zelo dobro rešitev, saj je prav tako viden širši javnosti, kot spletna stran, le da ga je precej lažje »postavit«

Ideja, da bi na internetu opisala (ne)prilagojenost cele Slovenije je utopija, zato pa bi lahko obdelala Ljubljano ali vsaj center podrobno, ostalo pa kolikor bi se dalo. Pri tem sem računala na vašo pomoč. Če poznate katero koli javno zgradbo, trgovino, restavracijo, knjižnico….., ki je prilagojena invalidkom mi prosim povejte. Pri tem se mogoče lahko zgodi, da je imel kdo od vas dobre izkušnje v kakšnem lokalu (npr veliko stranišče) in bi to lahko bil pomemben podatek za moj novi blog. Mogoče o tem malo kasneje. Za začetek me zanima predvsem kakšna se vam zdi ideja .
Razmišljala sem, da bi izdelavo bloga povezala tudi z faksom in z društvom DŠIS, in bi naredila cel projekt iz tega. Tako ali tako je ena od mojih obveznosti na faksu akcijski načrt, tako da lahko združim prijetno s koristnim, oziroma obveznosti s prijetnim in koristnim.
Moja vizija je, da bi na novem blogu obstajal seznam z podrobnim opisom vseh prilagojenih stavb, z naslovom, telefonsko številko ali spletno stranjo. Poleg tega bi bil zemljevid, kjer bi bile vse prilagojene stavbe označene. No to bi bilo v kratkem vse. Glede na to, da je vsa stvar le ideja, vas prosim za vaše mnenje ali predloge. Karkoli boste napisali, mi bo v pomoč. Če pa enkrat do projekta res pride, bom sigurno potrebovala prostovoljce… se kdo javi?

Svoboda...ja pa kaj še!!!

Ne vem zakaj, ampak prav zares me je razburila in malo prestrašila novica o nekem internetnem programu Second Life. To je virtualni svet, kjer dejansko lahko spoznavaš nove ljudi, služiš denar, se zabavaš.... delaš vse kot v resničnem svetu. Tudi nekatera podjetja imajo prostor tam. V ta program je prijavljenih skoraj 10.000.000 ljudi po vsem svetu. na tej strani si lahko pogledate reklani video. http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3084952&show_media=16150142article_id=3084952&show_media=16150142

Ne morem si pomagat, da si ne bi predstavljala prizora iz Matrice kjer Keanu Reeves sedi za svojim računalnikom v temni sobi. Joj vem, da boste rekli, da sem dokonca zmešana, ampak takšne stvari se nam dogajajo. Kaj majo ljudje od življenja, če živijo v namišljenem svetu. Meni se zdi že to nedopustno, da veliko preveč časa preživim na msn-ju.

Kakorkoli, strokovnjaki pravijo , da je to naša prihodnost. Do leta 2011, naj bi tak program uporabljalo večino ljudi, ki so povzani s spletom. Jaz pa bi se najraje preselila na en otok in srečno živela pod palmo brez interneta do konca svojih dni.

P.E.D. - Post Exchange Depression

Dragi moji!
Vem, da me boste skritizirali, ker nič pametnega ne nakracam na blog. Glavni razlog je, da še vedno zbiram slike iz izmenjave v Franciji, da bi jih dala na blog. In ker je slik nekaj čez tisoč in je odločitev res težka, se je pisanje postov zavleklo do zdaj. In potem se sprašujem, zakaj nihče ne komentira....Kako pa naj kdo komentira, ko pa ni nič za komentirat! Zato sem se tokrat odločila, da obdelam psihično bolezen, ki se me je lotila v zadnjem mesecu. Poimenovala sem jo P.E.D. (Post Exchnge Depression). Ta huda bolezen se je pojavila po izmenjavi v Franciji, natančneje v trenutku, ko smo zapustili lokacijo izmenjave.

Simptomi bolezni:

• neutolažljiv jok
• odvisnost od MSN-ja
• pogosto gledanje slik iz izmenjave
• pošiljanje sms-ov v tujino (sploh po kozarčku ali dveh)
• napadi evforije (ob novicah, ki sporočajo možnosti za naslednjo izmenjavo)
• pomanjkanje zanimanja za realnost

Zdravljenje:

• nove izmenjave
• zdravljenje je doživljenjsko
• ublažijo se le simptomi, bolezen pa ostane in lahko kadarkoli izbruhne

Naj vas ne skrbi preveč, moja bolezen P.E.D. se počasi umirja. Nazadnje jo je pospešilo "prijazno" sporočilce na enem od internetnih portalov, vendar je stanje trenutno stabilno.

Veselim se že novih izmenjav!!!

Angelček!!!!

Ta post je posvečen vsem, ki podnevi ne prenehate sanjati,

ponoči pa štejete utrinke.

Ki raje mislite s srcem, in ste z glavo oblakih,

ki veste da najboljše izvira iz vas samih!

Izmenjava v Estoniji

Dragi moji. Zalotila sem se, da delam eno veliko napako. Dva tedna se pogovarjam samo o izmenjavi v Franciji, medtem ko tiste iz Estonije niti ne omenim. Tako pač je. Nekatere stvari nam bolj druge manj zlezejo pod kožo, pa vendar je vsaka taka izkušnja vredna omembe. Lahko bi vam nakladala ure in ure , pa se mi zdi bolj primerno, da vam pokažem in pokomentiram slike. Prepričana sem, da ste tega bolj veseli kot dolgih postov. Pa začnimo:


Temu bi enostavno lahko rekli skupinsko delo. Čepreav na sliki izgleda, kot, da se na smrt dolgočasim je bilo prav zanimivo, saj smo govorili o možnih prihodnjih projektih. Kadar so v igri nove izmenjave nikoli ni dolgčas.

Še ena slika skupinskega dela. Ma smo bli pridni ;)

Moj najljubši dan na celotni izmenjavi. Predstavljajte si, da sem čisto sama splezala na to leseno hiško. In to dvakrat!!! Bilo je nepozabno, predvsem pa zelo naporno.

Joj se mamo radi. Vsekakor je bil eden izmed čarov izmenjave tudi ta, da smo se non-stop objemali. Kaj je lepšega kot to.


Še ena skupinska slika razen Teje ki žal ni mogla gor in Leje, ki je slikala.
No, to pa so moji plezalni podvigi. Če dobro pogledate se tu že spuščam na realna tla.

Ne preveč posrečena simulacija ruske KGB enote. Tem fantom se je na obrazu videlo, da muhi ne bi nič hoteli. So pa bli simpatični in predvsem smešni.






Ogledali smo si še močvirje. Stvaritelj lesene poti, ki jo lahko vidite na slikah ima ženo na vozičku.Ker je hotel, da si tudi ona ogleda lepote močvirja, ji je naredil več kot kilometr dolgo leseno pot po močvirju. Vsekakor vredno ogleda.

Barbara brez cigareta...kaj takega!!!

Hoja po močvirjo pa je bila za Helin malo prenaporna in je reva omedlela, na srečo se je vse dobro izteklo.

Tudi streljali smo se!!! Žal pa se sama paintballa nisem udeležila, ker me je kuhala vročina in sem samo počivala v senčki.

Avto, ki so ga prejeli invalidi v sovjetskih časih v Estoniji, vendar ga je država kasneje vzela nazaj. Precej fajn pogruntavščina, jaz bi tudi imela avto.

Dan v Parnu. Simpatično obmorsko mestece, ki ga estonci imenujejo kar poletna prestolnica. Plaže so peščene , vendar pa je bila voda zelo hladna.

Poleg lesene hiške in močvirja pa smo imeli tudi možnost skakanja po trampolinu. Nameesto mene je skakala Lea, vendar nisem bla nič prikrajšana saj me je metalo več kot pol metra v zrak...škoda, da se ne vidi na sliki. Posledica trampolina je bila, da me je še en teden vse bolelo, ko pa sem še isti večer legla v posteljo se imela občutek, da še vedno skačem.

KGB zgodbe še ni konec, saj so nas potem prijazni strički zaklenili v zapor. Precej zanimiva izkušnja, na spodnjih slikah pa si lahko ogledate dvorišče zapora.

To je bila izmenjava v Estoniji v besedi in sliki.

Hvala za pozornost.