bojni načrt

Pa ste me dočakali. Dolgo je trajalo in tudi danes vam ne mislim povedat nič novega. Po Estoniji sem se sestavla, vsaj za silo in zdaj izkoristim vsako minuto, da se nastavljam sončnim žarkom. Vse bi bilo v najlepšem redu če ne bi bilo tistih majhnih živalic, ki nam hodijo po glavi in parajo živce. Ne, ne to niso mutirani majski hrošči ampak večini dobro poznana nadloga imenovana izpiti. Učenje zna bit res zanimivo ampak kako naj se spravim za knjige, ko pa ste vi okrog mene in me silite(beri: jaz vas silim), da gremo na kavo, na kosilo in kaj vem kam še vse. Super načrt sem mela pa kaj ko je šlo vse po gobe. No še vedno lahko nadoknadim zamujeno. Prav zato sem izdelala super druper bojni plan učenja. Upam, da bo koristil tudi vam, predvsem pa, da se ga bom jaz držala. Pa začnimo lepo po vrsti:

1. preglej izpitne roke
2. najdi si literaturo, ki jo potrebuješ za izpit
3. preračunaj koliko časa potrebuješ za en izpit
4. prijavi se na izpite
5. izppolni morebitne obveznosti, ki sso pogoj da lahko pristopiš k izpitu
6. predelaj literaaturo in naredi izpiske
7. en teden pred izpitom začni ponavljati snov ki si jo predelal-a
8. naredi izpit z desetko

Samo recite, da nisem genij. No zdaj pa vas zapuščam ker se mi že mudi novvim zmagam naproti.

Vaša mala.

Zebeee!

Evo me pa sem v Estoniji! Na Brniku ni bilo nobenega problema. In tako sem zacela z mojim prostovoljnim delom. Z otroci je prav zabavno. Rišemo, barvamo, izdelujemo veternice....no vsaj poskušamo. Res je super. Otroci so me lepo sprejeli kjub temu, da ne znam estonščine. V prihodnosti pa bomo delali cocktaile in se učili angleščino. Odkar sva z Vesno tam je mladinski center zasijal v lepši luči saj smo stene okrasili z risbicami otrok in s punčkami iz volne. Ti otroci imajo toliko energije za ustvarjanje pa nimajo nikogar ki bi se ukvarjal z njimi. Imajo plesne vaje in kuhanje to pa se mi zdi da je vse. Jaanika pa je odlična šefica, samo malo premalo je zagnana.

To je za enkrat vse, se še kaj javim.

Al Kaida undercover

Dragi moji! Vem , da ste dolgo čakali na naslednji post. Moja true story vas sigurno ne bo pustila ravnodušnih in morda boste celo pomislili, da je bilo vredno čakati. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Končno je nastopil težko pričakovani prvi april. To je vsekakor moj dan. Poleg dneva norcev je ta dan prav tako uradni začetek mojega prostovoljnega dela v Estoniji. Bila sem v pričakovanju. Začelo se je precej vzpodbudno. Sveža žemljica s sirom in jutranja kava. Mmmmm… Prišel je Bojan(za vse ki ne veste šofer DŠIS-a v Mariboru, mimogrede zelo prijazen možakar) na poti sva srečala našo Bezno (Vesna, oprosti J) in potem smo se skupaj odpravili v Gradec. Običajno oddajanje prtljage…in potem se je začelo. Uslužbenci letališča, ki so se ukvarjali z nama so nama prijazno povedali, da bi se morala presesti na navaden voziček. Po parih minutah sva si uspeli izboriti, da se bom na navadnem vozičku peljala le skozi magnetna vrta. (Ne sprašujte zakaj!) Vse lepo in prav. Ko sem bila ne preveč udobno nameščena na navadnem vozičku, so dvignili moj voziček na rentgen za prtljago in hoteli »slikati akumolatorje«. Si predstavljate to komedijo?!?!? Kaj šele ko sva jima poskušali že petič (še vedno neuspešno) razložiti da imam dry(suhe) batteries in ne drei(tri) batteries. In potem kaplja čez rob. Hoteli so mi vzeti akumulaorje iz vozička da bi jih spustili čez rentgen. Kaj???? To sploh ne bi bil tak problem, če ne bi bilo treba odšraufat celega sedeža da prideš do akumulatorjev. Razložili sva, da se to ne da in da lahko samo serviser vzame akumulatorje iz vozička. Da sploh ne omenjam vseh poskusov, ko sva se zaman trudili razložiti, da sem že potovala z letalom in da nikoli nisem imela problemov. Vse zaman. Neka ženska mi je potem pojasnjevala da je lahko nevarno če ne morejo pogledati akumulatorjev pod rentgenom. Kaj za vraga je lahko nevarno?!?!?! Ja če niste vedeli je škatla v kateri sta akumulatorja tako zelo velika, da vanjo brez problema skrijem kakšno ročno bombo, pa kaj eno, pet jih spravim tja noter. In še za vse tiste, ki ne veste. Da!!! Delam za Al Kaido, (Osama Bin Laden pa je moj najboljši kolega. En teden nazaj sva igrala šah pri meni doma). Ne moreš verjet! Dovolj ironije in cinizma! Ampak vseeno! Kot da sem teroristka. In ko so se že končno odločili, da nisem za na letalo zaradi mojega »nevarnega« vozička so nama vrnili prtljago. Kasneje sva spraševali zakaj točno nisva mogli leteti in takrat so nama navedli naslednje vzroke:

-voziček je nevaren, ker ga ne morejo rentgensko pregledati ne sme na letalo

-kar na enkrat sem tudi potrebovala »medical certification« za voziček. Nikoli še nihče ni niti omenil da kaj takšnega sploh obstaja kaj šele da bi to potrebovala

-hoteli so vedeti mojo diagnozo in ko sem jim jo povedala in celo napisala (arthorogripossis) so rekli da za kaj takšnega še niso slišali in če jim lahko povem kakšno drugo ime za to bolezen (eeem….nekako ni drugega imena…)

-karta ni bila pravilno rezervirana za voziček čeprav je gor pisalo da gre za električni voziček.

V glavnem ko jim dokažeš, da maš prav najdejo drug izgovor da te ne spustijo na letalo. Meni se je vse skupaj zdelo (se opravičujem za izraz) jebanje v glavo!!! Direkt!!!

Da skrajšam zgodbo…To je kršenje človekovih pravic. Nobenega potnika ne bi smeli zavrniti, ker je na električnem vozičku. Če nimajo ustreznih naprav, da bi pregledali voziček, to ni moj problem, ampak njihov. Upam, da bo jutri več sreče na Brniku. Pa da ne pozabim dodati še ene pripombe. Toliko o enakopravnosti, tolerantnosti in enakih možnostih za vsakega prebivalca Evrope. Avstrijci so vedno veljali za zgled. Zakaj že????

Res bi rada vaše mnenje o vsem skupaj. Obljubim, da se bom redno oglašala iz Estonije, da boste vedno na tekočem, kaj se dogaja z mano.

Rada vas mam!!! Pa pogrešala vas bom!!!!

Divja narava!

Mogoče bo na prvi pogled res izgledalo, da nimam kaj za počet, in da tarnam nad vremenom. Ne! Nočem jamrat! Ampak kje je še to svet videl.
V soboto je bil tak lep sonček. Pa kako je blo toplo! Ležala sem v ležalniku precd hišo , v kratkih rokavih, bosa, s sladoledom v roki in se nastavljala sončnim žarkom. Pravljično. Razmišljala sem že kako bom naslednji vikend odnesla domov vse debele puloverje in jopice in šla v šoping, da osvežim svojo omaro.
In danes... gledam skozi okno, vse je belo in še kar sneži...nič več sledi o pomladi in o kratkih rokavih. Kje je bil ta sneg dva meseca (je rekla Mija). Jaz pa se ne strnjam z njo. Kar se mene tiče mi ji ljubše če snega sploh ni. Naj bo v gorah za tiste ki se radi predajajo zimskim užitkom. Nič ne rečem...res je lepo če si v toplem zavetju svoje sobice in gledaš ven kako poplesavajo snežinke po nebu...pa vseeno...jaz bi poletje in dogodivščine!!!!

Kje si pomlad, nestrpno te pričakujem!!!

Metelkova Mesto

Dragi moji, zgodila se mi je totalna polomija. Res sem se trudla, da sem napisala zeloo dolg post o Metelkovi, ga opremila s slikicami, se potrudila oh in ah....in kaj se zgodi potem? Pri "lepljenju" zadnje sličice po pomoti pritisnem "view blog", da si ogledam nastalo mojstrovino, seveda brez da bi shranila post.
Pa če to ni krivica. Brskala za informacijami na internetu , iskala slike in potem to. Vem niste vi krivi, ampak boste pa žal prikrajšani. Obljubim da se vam oddolžim pri naslednjem postu. V tolažbo nekaj "ukradenega" iz spletne strani: http://www.metelkova.org/gromka/readnews.php?ident=47

Avtonomna kulturna cona Metelkovo mesto, ki je danes znana po celotni Evropi in širše leži na območju nekdanje vojašnice. Neizkoriščeni javni prostor, ki ga je država nameravala rušiti, je septembra 1993 zasedla skupina ljudi, ki je želela ustvarjalno in avtonomno produkcijo. Država kot tudi Mestna občina Ljubljana vse do danes nista imele nikakršnih interesov, da bi se status avtonomne cone zaščitil in ohranil tako, da bi ljudje lahko ustvarjali in živeli avtonomno produkcijo. Ali sta jo poskušali legalizirati ali pa jo nadomestiti z nakupovalnimi in drugimi komercialnimi središči. Trnav vendar energičen razvoj Metelkove Mesta so omogočale številne skupine, ki so se vedno znova borile ter vzpostavljale avtonomijo, nove prostore, nove vsebine in kulturo.
Metelkova je eden redkih prostorov, kjer se združujejo in soobstajajo različne žive glasbene godbe od Free Jazza, Noisa, Punka do Duba in Techna. Na Metelkovi imajo ateljeje tudi številni umetniki, ravno tako pa se lahko pohvali z eno od najbolj odprtih in kreativnih galerij za sodobno umetnost v Sloveniji in širše. Metelkova je tudi eden redkih prostorov v Sloveniji, ki omogoča migrantom in prosilcem za azil ter pripadnikom etničnih in drugih manjšin, da se lahko odprto družijo tako med seboj kot tudi z drugimi ustvarjalci in obiskovalci. Metelkova je tudi nekaj let gostila Ženski center in je še danes eden redkih prostorov pri nas, kjer skupnost vodi klubske prostore za hendikepirano mladino, geje in lezbijke. Poleg tega so bile na Metelkovi oblikovane in speljane mnoge kampanje proti rasizmu in drugim oblikam individualnega in družbenega nasilja.

Veste kaj pa je meni najbolj všeč na Metelkovi: Vhostlu celica imajo stranišče, kije dovolj veliko, da se lahko z vozičkom not zapelješ.

Advance Planning Visit

No pa je za mano APV (Advance Planning Visit) v Estoniji. Super je blo. Komaj čakam, da grem na EVS. Preden pa vam začnem na dolgo in široko razpletati zgodbico o moji dogodivščini, naj za tiste, ki ne veste kaj je APV navedem še nekaj dolgočasnih dejstev. Advance Planning Visit je pravica bodočega EVS (European Voluntary Service) prostovoljca, da si pred začetkom prostovoljnega dela ogleda kraj, kjer bo delal, bival, da spozna mentorja... pa še marsikaj. Dovolj teorije...pa pojdimo lepo od začetka.

V petek 2.3.2007 se tri hude bejbe (Alenka, Vesna in moja malenkost) odpravimo na letališče. Ko tako polne optimizma sedimo na letalu, nas prijazen glas ogovori in nam sporoči, da je let odpovedan zaradi tehničniih težav. In ker se ne vdamo tako zlepa, smo v soboto seveda ponovile vajo. In poletele... najprej v Frankfurt nato še v Tallinn. Vikend je res hito minil. Skupaj z Elen in Jaaniko smo usklajevale interese in pridobivale ideje o mojem bodočem delu. Ker pa slika pove več kot tisoč besed vas vabim, da si mojo zimsko pravljico ogledate kar sami. Obilo užitkov!!

Brez jutranje kavice na letališču seveda ne bi šlo!

Frankfurtsko letališče: "Tallinn prihajam!!"

Yes Sir! I understand!





In še nekaj utrinkov iz prečudovitega mesteca Tallinn:

Mestna vrata!

Eden najprestižnejših hotelov v Estoniji, ki je gostil tudi britansko kraljico. Kaj? Ta podrtija?

Nekaj kar me je čisto očaralo: največje sidro kar sem ga kdaj videla!

To pa so res ogromne ladje!

Ne ne, to ni Antarktika to je morje v Tallinu, res neverjetno.

Za konec pa še nekaj malega o tem, kakšno je živjenje nad oblaki:

Večerni pogled iz letala!

Krilo letala!

Sončni zahod iz letala!

No to je blo vse. Do naslednjič delajte neumnosti.

Še zadnje priprave

Ok....samo še spakiram potovalko in že me ni. Talin prihajam. Moj prvi polet z letalom. Kar trese me ko pomislim da grem v Estonijo kjer je zima, sneži ......po mojem bom kar zmarznila.

Zaželite mi srečo